Strokovno

Sodobni nizkoenergijski objekti, ki se ogrevajo s toplotnimi črpalkami, so zelo varčni. Dodatni prihranki so možni tudi z zamenjavo načina merjenja rabe električne energije.

Veliko objektov v Sloveniji uporablja dvotarifno merjenje elektrike, pri čemer velja, da je električna energija ponoči in čez vikende cenejša, čez dan pa dražja. Prihranki so ob velikih uporabnikih, posebej, če ti lahko delajo ponoči, znatni v primerjavi z enotno tarifo, ki ima enako ceno za električno energijo tekom celega dne.

V vseh objektih velja razmisliti in predvsem preračunati izbiro merjenja. Dobro izolirani objekti, ki se ogrevajo s pomočjo toplotne črpalke, ne potrebujejo veliko energije. Enotarifno merjenje bi lahko v določenih primerih postreglo z nižjim mesečnim računom za električno energijo. Seveda pa so poleg energetske učinkovitosti objekta in vgrajenih naprav pri izbiri tarifnega sistema odločujoče predvsem navade posameznikov, ki objekt uporabljajo.

Zamenjava ni zastonj

Imetniki elektronskega števca električne energije, ki je vključen v sistem daljinskega upravljanja, morajo za spremembo načina merjenja odšteti 11,85 evra, saj obisk monterja na objektu v tem primeru ni potreben. Sicer velja omenjenemu strošku dodati še 20 do 25 evrov za obisk monterja.

Vprašajte ponudnika

Zadnja leta so tudi ponudniki električne energije začeli spodbujati učinkovito rabo energije in zato imajo nekateri med njimi za gospodinjstva, ki se ogrevajo s toplotnimi črpalkami pripravljene posebne pakete. Zamenjava ponudnika električne energije ni problematična, saj ponudniki po podpisu pogodb sami poskrbijo za vse potrebno.

Samooskrba z električno energijo je mamljiv koncept. Postavitev sončne elektrarne pa tudi, sploh če je možna hitra izvedba.

Sonce nas greje, prav lahko pa skrbi tudi za naše potrebe po električni energiji. Še tako majhni ali veliki objekti lahko s postavitvijo sončne elektrarne, npr. na streho objekta, poskrbijo, da bo račun za električno energijo precej manjši. Varčno naravnana gospodinjstva si z njo lahko v celoti pokrijejo strošek elektrike. Gospodinjstva, ki se npr. ogrevajo s toplotnimi črpalkami, rabijo znatno več energije, prav tako tista, ki s pomočjo sončne elektrarne polnijo svoje električno vozilo.

Enačbo še poenostavi subvencija

Ponudnikov sončnih elektrarn je v Sloveniji iz leta v leto več. Naložba v lastno sončno elektrarno je za večino uporabnikov dolgoročna naložba, saj se ob trenutnih cenah električne energije (ki so glede na sosednje države, zelo ugodne), naložba v sončno elektrarno lahko povrne v 10 do 11 letih.

Večina gospodinjstev, ki se odloči za sončno elektrarno, to stori z izbiro ponudbe »na ključ«. To pomeni, da pri ponudniku naroči izgradnjo sončne elektrarne, ta pa poskrbi za vse potrebno – svetovanje, meritve, projektiranje, pridobitev soglasja elektro distribucije, izgradnjo in priključitev na distribucijsko omrežje.

Vedno več ponudnikov strankam pomaga tudi pri pridobitvi subvencije Eko sklada, predvsem s pripravo dokumentacije.

Do sončne elektrarne v enem dnevu?!

Strešne sončne elektrarne je moč na objekt postaviti zelo hitro, v najbolj ugodnih razmerah že v enem samem delovnem dnevu. Seveda pa vsi postopki, meritve, načrtovanje ter urejanje dokumentacije v praksi trajajo več tednov.

Čeprav v Sloveniji ne manjka sončnih dni, vse bolj priljubljeni pa so tudi pasivni objekti, je naslednji korak – samooskrba z električno energijo – še vedno precej redek pojav.

Za pasivne hiše velja, da so odlično toplotno izolirane in imajo nizke energetske potrebe – tako z vidika hlajenja kot ogrevanja, zato so idealen primer, kako jih narediti še bolj »samostojne« – s sončno ali hidro elektrarno, ki bo zagotavljala samooskrbo z električno energijo.

Podcenjujemo moč sonca

Slovenija trenutno (v letu 2017) 28,4 odstotkov proizvedene električne energije na pragu elektrarn pridobi iz obnovljivih virov, pri čemer močno prednjačijo vodni viri, medtem ko je elektrike iz sončne energije le za vzorec – zgolj 1,84 odstotka. Pred leti visoko povpraševanje po sončnih elektrarnah se je ustavilo skupaj z usihanjem/krčenjem obsega subvencij, okrepiti pa ga utegne želja po samooskrbi sodobnih bivanjskih objektov, predvsem pasivnih hiš.

Sončna elektrarna lahko zagotovi dovolj elektrike za vse uporabnike

Postavitev sončne elektrarne pride v poštev tako za klasične kot tudi za zelo varčne pasivne oziroma nizkoenergijske hiše. Električna energija iz lastne sončne elektrarne zagotavlja dovolj energije za vse uporabnike v hiši, vključno z ogrevanjem in pripravo tople vode. Prve praktične postavitve sončnih elektrarn v navezi s pasivnimi hišami v Sloveniji so pokazale, da se takšna oblika samooskrbe investitorju povrne prej kot v desetih letih, pri čemer objekti na sončnih legah dosegajo 100-odstotno samooskrbo z električno energijo.

Net metering

Net metering (neto meritev) je mehanizem »obračuna« električne energije, ki predstavlja možnost samooskrbe z električno energijo iz mikro naprav za proizvodnjo in uporabo električne energije iz obnovljivih virov (npr. sončne ali vodne energije do 11 kVA). Lastniki (npr. gospodinjski odjemalci) naprav, ki proizvedejo več energije, kot jo potrebujejo v danem trenutku, lahko odvečno energijo oddajo v javno električno omrežje in jo prevzamejo, ko jo ponovno potrebujejo. Za izvedbo investicije samooskrbe z električno energijo mora po zakonu investitor pridobiti tudi soglasje pristojne elektrodistribucije.

Letošnje leto nam utegne prinesti pomenljive spremembe na področju samooskrbe z energijo. Ministrstvo za infrastrukturo je predlagalo prenovo uredbe v smeri večjega sodelovanja občanov.

Trenutno je v javni obravnavi predlog uredbe, ki predvideva, da samooskrba ne bo več omogočena le lastnikom enostanovanjskih hiš ali poslovnih objektov (individualna samooskrba), ampak tudi različnim drugim vrstam skupnosti. Tako bi lahko v praksi za samooskrbo z električno energijo poskrbeli tudi stanovalci v večstanovanjskih stavbah (t. i. skupinska samooskrba) ter odjemalci, ki so v bližini.

Napovedana nadgradnja zakonodaje

Nadgradnja zakonodaje bo omogočila več uporabnih scenarijev in aplikacij samooskrbnih rešitev. Električno energijo, ki jo bo proizvedla skupnost, bo možno razdeliti med uporabnike skladno z dogovorjenimi deleži. Omogočanje t. i. razširjene samooskrbe bo imelo pozitivne učinke na gospodarstvo, saj bo pospešilo razvoj panoge, in tudi na električno omrežje.

Vse bližje cilju OVE 2020

Sprememba zakonodaje je zelo verjetna tudi v luči dejstva, da mora Slovenija do leta 2020 doseči 25-odstotni delež obnovljivih virov energije v rabi bruto končne energije. S predlaganim ukrepom Slovenija sledi razvoju in trendom spreminjanja elektroenergetskega sistema in se hitreje približuje cilju glede deleža obnovljivih virov energije do konca prihodnjega leta.

Princip samooskrbe v predlogu uredbe temelji na t. i. neto merjenju električne energije, ki je bila oddana v omrežje in prevzeta iz omrežja. Odjemalec s samooskrbo na koncu obračunskega obdobja torej plača le razliko v električni energiji, če je je iz omrežja prevzel več, kot jo je v omrežje oddal. V obratnem primeru pa ne plača ničesar; z izjemo dajatev, ki niso vezane na priključno moč.

Tik pred začetkom kurilne sezone je pogosto že pozno za odpravo morebitnih težav in napak, vsekakor pa je bolje pozno kot nikoli. Obstaja pa še vrsta drugih ukrepov, kako si zmanjšati stroške ogrevanja.

Skladno z naraščanjem cen energentov rastejo tudi stroški ogrevanja. Praviloma vsako leto. Kaj torej lahko stori posameznik ali gospodinjstvo, če želi zmanjšati stroške ogrevanja? Pristopov je več. Najcenejši, a ne nujno najudobnejši, je ta, da se bolje in več obleče, kar bo omogočilo, da ima v notranjih prostorih nižjo temperaturo. Nekateri močno pretiravajo z ogrevanjem v zimski sezoni in npr. zračenjem prostorov. To je lahko, dobesedno, metanje denarja skozi okno. Prav tako je logično, da pozimi ne hodimo naokoli v kratkih rokavih, torej se tudi v hiši ali stanovanju oblecimo letnemu času primerno.

Čeprav nekateri strokovnjaki prisegajo na nakup energentov (na karkoli se pač že grejemo) takoj po koncu kurilne sezone, pa tekma med ponudniki dokazuje, da so tudi mesec pred kurilno sezono cene ugodne in da ni še nič zamujenega. A kdor bi odlašal prav do zadnjega, do takrat, ko prvič pritisne mraz, ga utegne zebsti. Vprašanje je namreč, ali bo njegov energent še na voljo in kako hitro bo lahko prišel do njega.

Zamenjava energenta? Da, a pred kurilno sezono.

Se vam zdi ogrevanje drago? Morebiti tudi je. Zamenjava energenta seveda zahteva večji poseg v objekt, zato se je velja lotiti spomladi ali v poletnih mesecih. Še pred tem pa opravite izračun, kateri energent vam omogoča največje zmanjšanje stroškov ogrevanja. Seveda pa je primarno potrebno preveriti, ali je objekt energetsko varčen. Menjava energenta dobi smisel po energetski sanaciji, ki običajno prinaša najvišje prihranke.

V Sloveniji prostore ogrevamo več kot polovico leta. Na stroške ogrevanja tako še kako vpliva temperatura, ki jo vzdržujemo v bivalnih prostorih. Zadnja leta se niža.

Rezultati raziskave energetske učinkovitosti Slovenije (REUS) kažejo, da smo Slovenci pripravljeni sprejeti nekoliko nižje temperature in tako v kurilni sezoni zmanjšati stroške ogrevanja. Od leta 2015 se namreč povečuje število gospodinjstev, ki so znižala dnevno temperaturo v bivalnih prostorih. Seveda to lahko povezujemo tudi s tem, da so objekti bolje izolirani. V bolj izoliranem objektu pa v primerjavi z neizoliranim lahko za enako ugodje nižamo temperaturo zraka v prostoru. Omenjena raziskava sicer ugotavlja, da se je delež gospodinjstev, ki vzdržujejo dnevno temperaturo med 21 in 22 stopinjami Celzija, zmanjšal za štiri odstotne točke, za prav toliko pa je narasel delež gospodinjstev, ki vzdržujejo dnevno temperaturo med 19 in 20 stopinjami Celzija. Kljub temu skoraj polovica gospodinjstev v svojih objektih v času kurilne sezone vzdržuje temperaturo med 21 in 22 stopinjami Celzija. V primerjavi z letom 2015 pa je raziskava zaznala povišanje povprečne nočne temperature, saj je ta iz intervala med 17 in 18 stopinjami Celzija, v povprečju zrasla za dve stopinji Celzija.

Drage stopinje, a tudi varčevati velja z glavo

Logično je, da je visoka temperatura v bivalnih in drugih prostorih povezana z visokimi stroški ogrevanja. Raziskava REUS sicer ugotavlja, da vsaka dodatna stopinja nad 20 stopinj Celzija zviša stroške ogrevanja za približno šest odstotkov, hkrati pa bolj natančne študije kažejo, da je ta številka lahko tudi precej drugačna. Nasprotno pa tudi stroški ogrevanja padajo z nižjo vzdrževano temperaturo. Po posameznih prostorih lahko temperaturo zelo enostavno reguliramo s pomočjo termostatskih ventilov. Investicija vanje se nam lahko povrne zelo hitro.

Vam kar naenkrat nagajata vlaga in plesen? Ste morebiti pred kratkim zrakotesno vgradili nova okna in niste hkrati izolirali fasade?

Nikar se ne jezite na delavce. Če so ti svoje delo opravili skladno s pričakovanji, so objekt ustrezno zatesnili. Zdaj pa vlaga iz prostora nima kam. Ker objekt »ne diha«, se lahko na hladnih stenah pojavi plesen. Ob nujno potrebnem koraku, izolaciji objekta, si lahko omislite še prezračevalni sistem. Ta bo poskrbel za energetsko učinkovito prezračevanje, brez potrebe po odpiranju oken.

Za zdravo bivanje v notranjih prostorih ljudje namreč potrebujemo svež zrak, odsotnost le tega pa vodi do slabšega počutja in celo bolezni. V prostorih, kjer se zadržujemo dalj časa, npr. doma, v šoli ali pisarni, velja nujno poskrbeti, da bo zrak, ki ga dihamo, svež. Vse to je naloga prezračevalnega sistema.

Kakšen prezračevalni sistem izbrati?

Sistem izberemo glede na zmožnosti vgradnje. Pri sanacijah je lažje uporabiti decentraliziran oziroma lokalni prezračevalni sistem. Ta skozi vse leto ohranja svež zrak v prostoru in lahko tudi skrbi za filtracijo zunanjega zraka. Prednost kontroliranega prezračevanja je v tem, da stalno skrbi za ustrezno izmenjavo zraka v prostorih in s tem za ustrezno kakovost zraka.

Drži, s toplotnimi mostovi je križ, to bo priznal vsak gradbenik. Skoraj nemogoče je postaviti objekt povsem brez toplotnih mostov.

Prvič slišite za toplotni most? No, naj pojasnimo, za kaj gre. Toplotni most je tisti del na ovoju zgradbe, bodisi v zidu, ob oknu, na strehi, morebiti celo balkonu, kjer prihaja do povečanega prehoda (beri: uhajanja) toplote v okolico. Razlogi za pojavo toplotnih mostov so različni. Toplotni most se pojavi na primer zaradi razlike v debelini ali toplotni prevodnosti pri gradnji uporabljenih materialov. Seveda je za pojav toplotnega mostu lahko kriv tudi človeški dejavnik, npr. nestrokovna gradnja ali malomarnost – npr. premalo toplotne izolacije v objektu itd.

Kako se boriti s toplotnim mostom?

Ker toplotni mostovi povzročajo predvsem višje stroške ogrevanja, jih velja v čim večji meri odpraviti. Kako jih sploh prepoznati? Med bolj očitnimi znaki, da gre za toplotni most, je denimo pojav plesni na posameznem mestu.

Rešitev, predvsem trajna, je odkritje in odprava toplotnega mostu. Sicer pa je pravi odgovor izolacija objekta. Vpliv toplotnega mosta je nižji, če je debelina toplotne zaščite na zunanji strani ovoja stavbe velika.

Toplotni most je dolgoročno nevaren

Ignoriranje toplotnih mostov je slab recept. Na dolgi rok namreč toplotni most vodi do tega, da se v konstrukciji zadržuje vlaga, ki skupaj z ohlajanjem poškoduje, morebiti celo uniči, gradbene elemente in lahko celo povzroči tudi porušitev konstrukcije.

Tehnološki napredek melje naprej, posebej očiten pa je na področju svetil, kjer tako v vozila kot poslovne prostore in gospodinjstva vse hitreje prodirajo svetila s svetlečimi diodami (LED).

Razlogov za uspeh LED svetil je veliko. Med najbolj očitnimi sta energetska učinkovitost in dolga življenjska doba. Slednja je posebej impresivna, saj svetila lahko delujejo tudi do 100.000 delovnih ur, kar je bistveno dlje od klasičnih svetil, npr. sijalk z žarilno nitko. Od teh so tudi bistveno varčnejša, saj za oddajanje primerljive količine svetlobe potrebujejo do 80 odstotkov manj električne energije, poleg tega pa visoko svetilnost dosegajo ob znatno nižji napetosti. Logična posledica je zato njihova vgradnja v avtomobile, računalniške in tv-zaslone, mestno razsvetljavo itd. Eden večjih adutov je tudi relativno enostavno prilagajanje njihove oblike želeni aplikaciji. Glede na vse navedeno je očitno, da so svetila LED tudi do okolja bolj prijazna, kot druge oblike svetil.

Ekologija brez napake

Svetila LED veljajo za ekološka. Upravičeno, saj so izdelana povsem brez toksičnih materialov in jih lahko v popolnosti recikliramo. No, ne posamezniki, temveč za to usposobljena podjetja. Tudi zato velja biti pri odlaganju izrabljenih svetil LED dosleden – in jih odvreči v za njihovo reciklažo namenjen zbiralnik.

LED-svetila so prijazna tudi do oči ljudi, saj ne vsebujejo infrardeče (IR) svetlobe, tudi delež ustvarjene ultravijolične (UV) svetlobe je zelo majhen, zato so vedno bolj pogosta izbira v industrijskih okoljih, galerijah in muzejih.

Delovanje v vozilih dokazuje, da so odporna na tresljaje in nadvse primerna tudi za zunanjo uporabo. Celo prostori z zahtevnejšimi pogoji niso ovira za njihovo vgradnjo – delujejo tako v hladilnici kot savni.

Kako izbrati ustrezno LED-svetilo?

Odgovor na vprašanje iz naslova je relativno enostaven. Za izhodišče nam lahko služi že stara sijalka z žarilno nitko (žarnica), posebej v primeru, ko to nadomeščamo kot vir svetlobe. Ta nam tako na samem izdelku kot embalaži sporoča vse ključne podatke glede karakteristik svetlobnega vira, pri izbiri novega svetila LED pa bomo najverjetneje morali opraviti lažjo matematično operacijo, saj proizvajalci svetilnost LED-svetil navajajo v lumnih. Za okvirno izhodišče bo dovolj podatek, da ima klasična žarnica moči 75 W svetilnost okoli 1100 lumnov.

V izogib presenečenjem moramo biti pri izbiri svetila LED pozorni še na barvo svetlobe. Klasične žarnice so praviloma svetile rumeno, varčne sijalke pa nekoliko bolj belo. Rumenkasto barvo oziroma bolj toplo svetlobo bomo tako našli pod vrednostjo barvne temperature 4300 K (nižja, kot je temperatura, bolj rumena je svetloba) višje številke, nad 5000 K pa nam bodo postregle že z bolj hladno in modrikasto svetlobo.

Lastniki objektov se pogosto srečajo z izzivom, kako iz zidov spraviti vlago. Učinkovitega razvlaževanja zidov se velja lotiti na dva načina.

V praksi lahko vlažen zid trajno posušite tako, da preprečite dovod vode vanj ali pa poskrbite za večje izhlapevanje vlage. Nasvet: odločite se za oba ukrepa.

Preprečevanje dovoda vode do sten objekta je drag poseg, saj zahteva izkop do spodnjega roba temeljev, nameščanje nove vodoravne in navpične izolacije na zunanji strani zidu, polaganje drenaže in ponoven zasip. Je pa zato učinkovit – za primere, ko voda v stik z objektom prihaja s strani. Če je izvor vlage pod objektom, pa je težava rešljiva z izkopom globokega vodnjaka ob objektu – vanj se bodo namreč stekale podzemne vode, namestitev stalno delujoče črpalke pa bo poskrbela za njihovo odvajanje. Strokovnjaki zato svetujejo, da še pred gradnjo na neznanem zemljišču najprej ugotovite, kaj se dogaja pod zemljo in se šele nato odločite za način in izvedbo gradnje.

Vlažne stene lahko naredite tudi vodoodbojne, in sicer tako, da vanje vbrizgate mikroemulzijo. Postopek je primeren na opečnih, kamnitih in mešanih ter poroznih betonskih zidovih. V zid tako vrtajte pod kotom 30 do 40°, sveder pa zaustavite vsega 5 do 7 cm pred izstopom iz zidu na drugi strani. V zidove debelejše od 50 cm vrtajte z obeh strani. Luknje naj bodo 12 do 15 cm narazen. Ker sveder pri tem postopku večkrat prevrta plasti malte, bo širjenje emulzije v zidu učinkovito. Še pred brizganjem emulzije iz lukenj izpihajte prašne delce.

Morebiti niste vedeli, a tudi pravilno prezračevanje prostorov in objektov pomaga pri doseganju energijskih prihrankov.

Rezultati raziskave energetske učinkovitosti Slovenije (REUS) kažejo, da Slovenci pravilno spreminjamo svoje navade glede prezračevanja prostorov. Upada namreč delež uporabnikov, ki prostore v zimskem času zračijo med 5 in 10 minut, več pa se delež tistih, ki imajo v namene prezračevanja prostorov okna odprta le do 5 minut. Ta praksa je namreč pravilna, saj energetski strokovnjaki za zimski čas svetujejo intenzivna, a kratka prezračevanja. Okna torej v hladnih mesecih odpremo na stežaj, a največ za pet minut.

Stroški energije in zdravje

Ustrezno prezračevanje prostorov pa ni pomembno zgolj z vidika manjše rabe energije in stroškov ogrevanja, temveč predvsem zaradi zdravja ljudi. Pravilno prezračevanje zasleduje cilj višje kakovosti zraka v prostoru ob minimalni izgubi toplote. S prezračevanjem prostorov se zmanjšata koncentracija ogljikovega dioksida in vlažnost v zaprtih prostorih. Prva namreč povzroča zaspanost in zmanjša delovne sposobnosti, torej vpliva na zdravje, druga pa lahko poveča tudi nevarnost nastanka zidne plesni na hladnih površinah sten.

Kako pravilno prezračevati?

Strokovnjaki svetujejo, da prostore v zimskem času prezračujemo večkrat na dan in intenzivno. Okna odpremo na stežaj in za kratek čas (do 5 minut). Velja si zapomniti pravilo, ki pravi: nižja, ko je zunanja temperatura, krajše naj bo prezračevanje. V zimskih mesecih to pomeni do 5 minut prezračevanja, v spomladanskih in jesenskih, ko se prostori še/že ogrevajo pa do 10 ali 15 minut.

Mar tudi vas boli visok račun za električno energijo? Odpravite nekaj pogostih napak in uživajte v nižjem znesku.

To, da električne naprave rabijo energijo med delovanjem, je jasno. Tu večjih prihrankov, razen optimalne uporabe, ne bo. Je pa res, da lahko te naprave zamenjate z varčnejšimi.

Vsekakor pa lahko z odpravo slabih navad poskrbite za nižjo položnico z električno energijo. Namreč, naprave tudi v stanju pripravljenosti rabijo električno energijo, nekatere tudi do tretjino energije, ki jo sicer rabijo v delovanju. Zato velja naprave v celoti izklapljati. Priporočljivo je, da že ob nakupu novih naprav preverite, koliko elektrike rabi posamezna naprava v stanju pripravljenosti, in izberete model, ki ima zelo majhno rabo. Kot rečeno: vsako napravo, ki jo trenutno ne uporabljate, izklopite.

Ah, ti polnilniki

Različni polnilniki (za prenosne računalnike, mobilne telefone idr.) rabijo električno energijo tudi takrat, ko jih ne uporabljate. Pretvarjajo jo v toploto tudi takrat, ko so priključene v električno vtičnico in nanje ni priključene naprave, ki jo polnijo. Izklopite jih. Priročna rešitev je tudi uporaba podaljška z več vtičnicami in stikalom za izklop, ki omogoča sočasen izklop več naprav.

Pravilna uporaba podaljškov

Kot rečeno lahko s pomočjo podaljška za električno energijo s stikalom iz električnega omrežja izklopite nanj priključene elektronske naprave in aparate ter tako zmanjšate nepotrebno rabo električne energije. Prav tako na podaljšek ne priključite preveč naprav, saj tako ravnanje lahko vodi do preobremenitve in možnosti požara. Prihranki so odvisni od rabe naprav v stanju pripravljenosti ter od časa, ko te naprave delujejo v stanju pripravljenosti. Stikalo na podaljšku naj bo na vidnem in lahko dostopnem mestu.

Na podaljšek priključite tiste naprave, ki delujejo bolj ali manj hkrati (npr. televizor, tv-komunikator, igralna konzola, večpredstavnostni predvajalnik).

V Sloveniji se večina gospodinjstev ogreva z radiatorji, v katere toploto dovaja takšen ali drugačni energent. Tudi za radiatorje velja poskrbeti še pred kurilno sezono.

Radiatorji pravilno delujejo le tedaj, ko je omogočeno pravilno kroženje zraka v prostoru. Prvo pravilo se glasi, da radiatorjev ne smete pokrivati ali tik nad njimi postaviti police. S tako potezo namreč preprečite dvigovanje toplega zraka, kar lahko znatno zmanjša učinkovito ogrevanje prostora. Iz istega razloga tudi zavese ne smejo pokrivati radiatorja.

Termostatski ventil na priključku radiatorja je pomemben dejavnik pri kontroli temperature zraka v prostoru. Narejen je tako, da uravnava dotok tople vode v radiator glede na želeno temperaturo v prostoru. S tem ventilom lahko na enostaven način izbirate temperaturo v posameznem prostoru in jo priredite svojim potrebam. V primeru daljše odsotnosti lahko radiatorje delno ali povsem zaprete, saj takrat v prostorih ne potrebujete visoke temperature.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da v kuhinji ni moč varčevati, temu ni tako. Nekaj spremenjenih navad, ki jih lahko usvojimo mimogrede, lahko poskrbi za občutne prihranke energije.

V kuhinji se uporabljata predvsem električna energija in voda. Toda vsak uporabljeni hektoliter ali kilovatna ura se pretvorita v evro. Po Eko skladu povzemamo nekaj osnovnih nasvetov za varčevanje v kuhinji.

Varčno kuhanje in pečenje

• Količina vode za kuho naj ne bo prevelika.
  Hrana, kuhana v manjši količini vode, je navadno okusnejša. Kuhajte v pokritih posodah.
• Kadar je le mogoče, uporabljajte ekonom lonec.
• Ko voda zavre, zmanjšajte moč kuhalne plošče oziroma plinskega gorilnika do točke, ko voda še vedno vre.
• S skrajšanjem časa kuhanja prihranite energijo in čas.

Kuhanje na električnem štedilniku

• Velikost kuhalne plošče izberite glede na premer posode. Majhna posoda na veliki plošči pusti povsem neizkoriščen obod, prek katerega energija uhaja v zrak.
• S kuhanjem v pokriti posodi lahko zmanjšate rabo električne energije tudi do trikrat.
• Kuhalno ploščo lahko (v odvisnosti od tipa štedilnika) izklopite že več minut pred koncem kuhanja, saj je v plošči lahko dovolj toplote, ki bo hrano skuhala do konca.

Pečenje v pečici

• Pri pečicah, ki so dlje časa v uporabi, preverite tesnjenje vrat.
• Med peko vrata pečice odpirajte čim manjkrat. Če je pečica opremljena z ventilatorjem, ga uporabite čim pogosteje, saj s tem intenzivirate prenos toplote.
• Če je mogoče, pecite več jedi hkrati.
• Za odtaljevanje zmrznjenih jedi raje uporabite mikrovalovno pečico.
• Električno pečico izklopite približno 10 minut pred koncem peke, saj je v njej dovolj toplega zraka, ki bo jed spekel do konca.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da v kuhinji ni moč varčevati, temu ni tako. Nekaj spremenjenih navad, ki jih lahko usvojimo mimogrede, lahko poskrbi za občutne prihranke energije.

Gospodinjski aparati so pogosti uporabniki električne energije, posebej tisti, ki so stalno vključeni (hladilnik, zamrzovalnik), lahko rabijo velike količine električne energije. Pri nakupu novih aparatov se običajno splača izbrati takšnega, ki sodi v višji energetski razred (A++ ali podobno). Čeprav so energetsko varčnejši aparati pogosto dražji od energetsko manj učinkovitih, se naložba vanje zaradi manjše količine uporabljene električne energije povrne v nekaj letih. Če seveda razlika v ceni ni pretirana.

Kot rečeno, sta največja uporabnika energije med gospodinjskimi aparati (na letni ravni) najpogosteje hladilnik in zamrzovalnik. S temi nasveti boste njuno rabo energije zmanjšali na nižjo raven in prihranili:

• Optimalna temperatura v hladilniku je približno 6 °C, v zamrzovalniku pa od -16 do -18 °C. Vzdrževanje nižje temperature poveča rabo energije.
• Hladilnika in zamrzovalnika ne odpirajte po nepotrebnem. Ko pa ga, pa naj bodo vrata odprta le toliko časa, da iz hladilnika vzamete oz. vanj date želena živila. Po zaprtju vedno preverite, če so vrata tesno zaprta.
• V hladilnik in zamrzovalnik vstavite le ohlajeno hrano.
• Iz hladilnika in zamrzovalnika redno odstranjujte ledene obloge, saj te znatno zmanjšajo učinkovitost hlajenja in močno povečajo rabo električne energije.
• Zamrzovalnika in hladilnika ne postavite v neposredno bližino naprave, ki oddaja toploto (radiator, štedilnik, pečica) in tudi ne na mesto, kjer lahko vanj sije sonce.
• Hladilnih rešetk na zadnji strani ne smete pokriti, saj s tem zmanjšate učinkovitost odvajanja toplote. Rešetke redno čistite, da se na njih ne nabere preveč prahu, ki prav tako zmanjšuje učinkovitost odvajanja toplote.
• Prazni hladilniki in zamrzovalne skrinje so nepotrebni uporabniki energije, zato njihovo velikost izberite glede na svoje dejanske potrebe.

Varčevanje z vodo ni le energetski izziv, temveč tudi okoljski izziv. Če si želite prihrankov, spremenite nekatere navade in porabnike.

Gospodinjstva v Sloveniji so že tradicionalno veliki uporabniki vode, saj jo v slovenskih domovih uporabijo skoraj toliko kot celotna domača industrija, kmetijstvo in druge gospodarske dejavnosti skupaj. Povprečna gospodinjska poraba vsakega prebivalca v Sloveniji znaša danes približno 50 kubičnih metrov letno, oziroma, povedano drugače – kar 140 litrov na osebo na dan.

Kljub temu ljudje z vodo še vedno ravnamo pretežno neodgovorno. Dokler nas to ne udari po žepu ali zdravju. Samo v razmislek: kapljajoča pipa v enem mesecu lahko izgubi okrog 220 litrov vode, puščajoči kotliček za splakovanje WC-školjke pa v tem času »zapravi« kar 15 kubičnih metrov vode. Dražja, kot bo voda, višje stroške boste imeli.

Po Eko skladu povzemamo nekaj osnovnih nasvetov za varčevanje z vodo.

• Ob nakupu WC-kotlička izberite takega, ki ima dve stopnji splakovanja; z manj in več vode. Na tak način lahko porabo vode zmanjšate do 30 %. Večina kotličkov ima možnost nastavitve količine vode za splakovanje.
• Poraba vode pri prhanju je tipično trikrat manjša (približno 50 litrov) kot pri kopanju (od 150 do 200 litrov), zato se za kopanje odločajte čim redkeje.
• Primerjava med ročnim in strojnim pomivanjem posode kaže, da lahko pri ročnem pomivanju porabite do 4-krat več vode (in s tem tudi povečate rabo energije) kot v sodobnem pomivalnem stroju.
• Pri ročnem pomivanju posode ne tratite vode po nepotrebnem. Pipo zapirajte vsakič, ko vode neposredno ne potrebujete.
• Najsodobnejši pomivalni in pralni stroji rabijo veliko manj energije in vode kot starejši, neučinkoviti modeli. V nekaj letih pri vodi in električni energiji privarčujete toliko, da se vam nakup novega, učinkovitejšega modela izplača.
• Optimalna temperatura tople sanitarne vode je med 30 in 45°C. Voda z višjo temperaturo je za umivanje, kopanje in pomivanje posode prevroča. Temperatura vode v grelnikih ne bi smela presegati 60° C, saj se pri višji temperaturi vodni kamen na grelnikih nabira mnogo hitreje (kar znova negativno vpliva na porabo energije). Pri tem je potrebno poskrbeti, da ne pride do razmnoževanje legionele.
• Količino tople vode, ki priteče iz pipe, uravnavajte glede na dejanske potrebe. Prevelik pretok tople vode pri umivanju ali pranju posode je čista izguba.
• Vestno zapirajte pipo takrat, ko vode ne potrebujete.
• Želeno temperaturo vode raje uravnavajte z zmanjševanjem pretoka vroče vode kot odpiranjem hladne vode na pipi.

Ne le poslovni objekti, tudi gospodinjstva rabijo veliko električne energije za razsvetljavo. A so mogoči tudi prihranki.

Ljudje potrebujemo svetlobo. Nekateri se z njo celo razvajajo. Toda visokega standarda bivanja ne predstavlja le obilica svetlobe, temveč velja zasledovati cilj pravilne in kakovostne osvetlitve prostorov in delovnih površin.

Najboljša svetloba je naravna svetloba

Prvo pravilo razsvetljave je izraba naravne svetlobe. To velja maksimalno izkoristiti, saj je očem najbolj prijazna in hkrati tudi brezplačna. Delovne površine, npr. pisalno mizo ali kuhinjski pult namestite čim bližje oknom. Tudi zavese na oknih naj bodo tanke in prosojne, v primeru močne sončne svetlobe pa jih lahko opremite tudi z dodatnimi senčili.

Učinkovita in varčna razsvetljava

Po Eko skladu povzemamo več napotkov, kako doseči učinkovito in varčno razsvetljavo:

• Varčne sijalke lahko ustvarijo bolj belo svetlobo kot navadne žarnice, njihova življenjska doba je 10-krat daljša od navadnih žarnic.
• Najbolj varčna je ugasnjena sijalka, zato luči ugašajte povsod, kjer jih ne potrebujete.
• Pravilna razporeditev svetil pomembno vpliva na rabo električne energije.
• Za osvetlitev delovnih površin uporabljajte usmerjena svetila. Svetloba iz svetilke je odvisna od njene oblike. Več svetlobe dobite iz odprtih in prosojnih svetilk.
• Varčne sijalke uporabljajte povsod, kjer dolgo časa potrebujete umetno razsvetljavo.
• Po potrebi zamenjajte dobavitelja električne energije.

Pravilna izbira in uporaba varčnih sijalk

V splošnem velja, da je smiselno zamenjati navadno žarnico z varčno sijalko takrat, ko prva deluje več kot 30 minut na dan. Če 60 W žarnico nadomestite z 11 W varčno sijalko, lahko dosežete do 80 % prihrankov pri električni energiji v primerjavi z navadnimi žarnicami.

Pri izbiri varčnih sijalk bodite pozorni na svetilnost, velikost in tip grla. Cena je običajno odvisna od kakovosti, oblike, moči in različnih dodatnih lastnosti (topel zagon, možnost zatemnitve, različnih podnožij itd.).

Pri vgradnji varčne sijalke bodite pazljivi, da se ta ne razbije (če pride do tega, takoj intenzivno prezračite prostor). Preberite tudi informacije o pravilnem odlaganju ob koncu življenjske dobe, saj taka sijalka ne sodi med splošne odpadke, ampak jo je treba vrniti v trgovino, ki ima zagotovljeno primerno odlagališče. Varčne sijalke namreč vsebujejo majhne količine živega srebra, zato je z njimi treba pazljivo ravnati.

Za okna in vrata velja, da sodijo med elemente, ki povzročajo največje toplotne izgube. Skozi steklo in špranje namreč uhaja največ toplote. Kako jo zadržati in prihraniti?

Strokovnjaki priporočajo, da pred vsako kurilno sezono preverite tesnjenje oken. Tesnila lahko prihranijo veliko energije za ogrevanje, saj netesno okno lahko povzroča velike toplotne izgube.

Na netesna okna prilepite samolepilni trak za tesnjenje, pri čemer v praksi velja, da so boljša izbira gumijasti trakovi (namesto penastih), saj so bolj prožni in se s časom manj deformirajo. Tesnila morate na okna in/ali vrata namestiti po celi stični površini. Večina tesnil je v obliki samolepilnih trakov različnih debelin, ki jih je enostavno vgraditi.

Tesnilo zgolj nalepite na okvir okna. Pred tem je treba okvir seveda temeljito očistiti ter obrisati s suho krpo. Lepljenje mora biti natančno, pazite posebej pri robovih. Zatem preverite, ali se okna in vrata z nameščenimi tesnili normalno zapirajo, v nasprotnem primeru pa odlepite trak s katere od stranic oziroma namestite tanjše tesnilo.

Pozimi so izgube toplote največje

Zaradi nizkih zunanjih temperatur moramo ogrevati prostore. Pri tem velja poskrbeti, da bo toplota iz njih čim manj uhajala, saj bomo tako porabili manj denarja za ogrevanje (ne glede na energent). V zimskih mesecih je tudi dobro ponoči okna zastreti s polkni, roletami ali debelimi zavesami, kar zmanjšuje toplotne izgube.

Seveda mora zrak še vedno priti v prostor, a strokovnjaki priporočajo, da v kurilni sezoni prostore zračite v najtoplejšem delu dneva. Bolje je krajši čas zračiti z na stežaj odprtimi okni kot to dalj časa izvajati s priprtimi okni. Zračenje z delno odprtimi okni pogosto povzroča tudi podhlajevanje sten in s tem tudi nastanek plesni.

Izbira kotla na lesno biomaso je seveda tesno povezana z izbiro »goriva« zanj.

Kotli na polena so kurilne naprave, v katerih lahko kurimo polena različnih dolžin. Enkratno nalaganje lahko zadostuje tudi za od 5 do 8 ur gorenja in s tem ustrezno dolgega oddajanja toplote. Primerni so za ogrevanje posameznih hiš. Izkoristki starejših kotlov na polena z naravnim vlekom se gibljejo med 50 in 70 %, medtem ko izkoristki sodobnih kotlov na polena lahko znašajo tudi 90 % in več. Pri kotlih na polena procesa zgorevanja, ko enkrat les zakurimo, ne moremo učinkovito prekinjati, prav tako procesa zgorevanja ne moremo prekiniti/ustaviti ter ga kasneje nadaljevati. Ko zakurimo, mora kurivo zgoreti do konca. Za učinkovito in okolju prijazno zgorevanje je nujno potrebno kotlu prigraditi hranilnik toplote.

Kotle na lesne sekance odlikuje dober izkoristek in bistveno lažje prilagajanje procesa zgorevanja dejanskim potrebam po toploti, saj novodobni sistemi premorejo elektronsko regulacijo, ki avtomatsko nadzoruje zgorevanje in s tem tudi sproščanje toplote. Primerni so predvsem za uporabo v kotlih večje moči. Za ogrevanje s kotlom na lesne sekance se potrebuje skladiščni prostor za lesne sekance, ti pa se s pomočjo zbirne naprave in dozirne naprave dovajajo v kotel. Kotlovska naprava je opremljena še z varnostnim sistemom, ki onemogoča možnost širjenja ognja v zalogovnik oziroma skladiščni prostor.

Kotli na pelete so najbolj učinkoviti, saj njihovi izkoristki dosegajo tudi do 95 %. Zato so primerni za ogrevanje družinskih hiš ali tudi posameznih stanovanj v večstanovanjskih stavbah. Skladiščenje peletov zahteva razmeroma malo prostora, nabava in transport goriva je enostavna. Kotli se lahko napajajo tudi iz večjega skladišča s pomočjo transportnega sistema ali pa se polnijo dnevni in tedenski zalogovniki, tipično z vrečami mase 30 kg.

Razvoj kurilnih naprav je v zadnjem desetletju zelo napredoval, zato te ob kurjenju že dosegajo zavidljivo visoke izkoristke, tudi ob uporabi lesne biomase.

Zakaj kuriti lesno biomaso? Les je obnovljiv vir energije in hkrati tudi CO₂ nevtralno gorivo, saj se CO₂ pri kurjenju sprošča v enaki meri, kot se sprošča pri gnitju lesa v naravi. Izpusti dimnih plinov so manj škodljivi okolju, skladiščenje in transport lesa pa sta v primerjavi s kapljevitimi in plinastimi gorivi znatno bolj varna. Poleg vsega naštetega pa imamo v Sloveniji, katere 58 % površine pokrivajo gozdovi, izobilje lesa.

Glede na obliko uporabljene oblike lesa za kurjenje se v osnovi delijo na kotle na polena, sekance in pelete. Sodobni kotli na lesno biomaso uporabnikom nudijo udobje, ekonomičnost, dolgo življenjsko dobo in minimalne emisije škodljivih snovi.

Vrste lesne biomase

Poznamo več oblik lesa. Tipični predstavniki so polena, ki so razžagani in razcepljeni kosi lesa, dolgi od 30 – 50 cm. Daljši, do metra dolgi kosi lesa, ki jih pridobivamo iz okroglega lesa slabše kakovosti, so cepanice, medtem ko je »drobiž« v obliki kosov zdrobljenega lesa velikosti do 10 cm poimenovan sekanci.

V sodobnih kuriščih se vedno bolj uporabljajo lesni peleti in briketi. Lesni peleti so stiskanci, narejeni iz čistega lesa, nastanejo pa s stiskanjem suhega lesnega prahu in žaganja. So tipično valjaste oblike premera 8 mm in dolžine do 50 mm. Briketi pa so večji stiskanci, izdelani s stiskanjem lubja, suhega lesnega prahu, žaganja, oblancev ter drugih neonesnaženih lesnih ostankov.

Avstrijska prestolnica je z zgovornim ukrepom napovedala podporo obnovljivim virom energije. V novogradnjah na Dunaju bo od sredine 2020 veljala prepoved ogrevanja na kurilno olje in plin.

V avstrijski prestolnici bodo prihodnje leto v novo zgrajenih stavbah že prepovedani ogrevanje, hlajenje in segrevanje vode s fosilnimi gorivi. S tem ukrepom želijo mestne oblasti omejiti uporabo energentov, kot sta kurilno olje in plin. Mestna okrožja Leopoldstadt, Landstrasse, Neubau in Ottakring so tako na mestni občini razglasili za območja varstva podnebja, v njih pa za novogradnje že velja prepoved vgradnje naprav na ekstra lahko kurilno olje ali plin. Omenjen ukrep (prepoved) bo do sredine prihodnjega leta veljal za celotno mesto. Edina izjema so novogradnje, v katerih ni na voljo infrastruktura za uporabo daljinskega ogrevanja, geotermalne ali sončne energije ali biomase. Takšnih stavb naj bi bilo slaba petina. Mestne oblasti na Dunaju so izračunale, da bodo s tem ukrepom do leta 2030 prihranile 112 tisoč ton izpustov ogljikovega dioksida.

Strokovnjaki menijo, da naravovarstveni ukrep za gradbince ne bo predstavljal večjega izziva, saj je trenutno že 70 odstotkov vseh novogradenj, pa tudi že tretjina vseh dunajskih gospodinjstev, priključenih na sistem daljinskega ogrevanja, ki je med najnaprednejšimi v svetu. Temu dve tretjini energije zagotavljajo termoelektrarne-toplarne in industrijski obrati, ostalo tretjino pa prispevajo štiri sežigalnice ter elektrarne na lesno biomaso.

Najbolj pereče vprašanje Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je, kolikšen delež energije naj izvira iz obnovljivih virov leta 2030. Gre za obvezo, ki jo dajemo EU, zato bo morebitno neizpolnjevanje lahko povezano tudi s finančnimi sankcijami.

Osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je vseboval podatek o 27-odstotnem deležu energije iz OVE, birokrati iz Bruslja pa ciljajo na 37 odstotkov. Stroka upa in si želi, da bi lahko našli kompromis, morebiti kar na sredini, in se pogodili pri 32 odstotkih. Aha, kje smo danes? Malce nad pragom 20 % deleža OVE, kar pomeni, da Slovenijo v naslednjem desetletju čakajo izjemno visoka vlaganja v OVE, če naj se ta skoraj podvoji. Dejstvo, o katerem se žal bolj malo govori in piše, je tudi to, da obstaja zelo velika verjetnost, da bo slovenski proračun prihodnje leto šibkejši še za kazen EU, saj Slovenija najverjetneje prihodnje leto ne bo proizvedla 25 odstotkov energije iz obnovljivih virov, kot je pred leti načrtovala.

Visoki cilji EU odsevajo stanje v politiki in družbi

Tako javnost kot politika pričakujeta do okolja prijaznejše delovanje gospodarstva. Evropska unija želi izpuste toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšati kar za 40 odstotkov, kar je seveda izjemno velika zahteva. Morebiti pa veliki cilji niso napaka, večja napaka je to, da jih akterji ne jemljejo dovolj resno. Slovenija bi že zdavnaj lahko zgradila več hidroelektrarn in vetrnih elektrarn in tako znatno povečala delež proizvodnje električne energije iz OVE, ne pa da država, naravovarstveniki »z napako« in drugi akterji mečejo vsem, ki bi želeli nekaj narediti, polena pod noge.

Ogljična nevtralnost do leta 2050?

Evropski podnebni cilji so jasni, posebej najzahtevnejši med njimi, ki opredeljuje doseganje ogljične nevtralnosti do leta 2050 za vse države članice. Kako jih bomo dosegli? Težko. Se pa moramo zanje maksimalno potruditi.

Podnebno nevtralno gospodarstvo je okoljski cilj EU do leta 2050. Želeli ali ne, nanj bomo morali pristati tudi Slovenci. In predvsem veliko ukreniti za njegovo doseganje.

Načinov, kako lahko EU in posamezne države članice (pa tudi katerakoli druga država v svetu) postanejo podnebno nevtralne, je veliko. A še več je izzivov. Strogo tehnično se zdi ideja izvedljiva, a bo imela ekonomske, okoljske in socialne posledice. Vizija ogljične nevtralnosti oziroma ničelnih emisij CO₂ do leta 2050 je namreč predvsem stroga. Kaj to pomeni v praksi? Slovenija in druge države, ki želijo postati podnebno nevtralne, morajo do leta 2050 izenačiti porabo CO₂ z njegovim ustvarjanjem. Trenutno sta taki le dve državi v svetu – Surinam in Butan, a predvsem na račun dejstva, da ne premoreta omembe vredne industrije.

Kako naj ta cilj doseže Slovenija? Pomembna bo energetska prenova stavb, ki jo je treba močno pospešiti. Naslednji velik izziv bo raba električne energije, saj se bo na račun elektrifikacije prometa in nasploh večjih energetskih potreb družbe do leta 2050 predvidoma podvojila. Če bi šlo po načrtih, bi države članice EU, do datuma, oddaljenega več kot tri desetletja, že več kot 80 odstotkov energije ustvarile iz obnovljivih virov. Izzive jim utegne vsaj malo olajšati nova tehnologija, a le, če se bodo uresničile napovedi, da bodo inženirji do takrat uspeli izdelati učinkovite hranilnike brezogljične in obnovljive energije.

Pritisk na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov pa ne bo bremenil le gospodarstva in gospodinjstev, temveč tudi kmetijstvo, ki bo moralo ob strožjih okoljskih normah še vedno zagotavljati dovolj hrane in krme.

V EU ocenjujejo, da bodo za dosego ciljev zadostovale povečane naložbe v evropski energetski sistem. Te sedaj znašajo dva odstotka BDP, v prihodnje pa je pričakovati njihov dvig na 2,8 odstotka.

Prehod v neto nič-emisijsko družbo bo uspešen le, če ga bodo prebivalci sprejeli kot koristnega. To pa pomeni korenite spremembe življenjskega sloga posameznikov. Ta del skrbi strokovnjake, saj bodo ljudje spremembe sprejeli le v primeru, ko jim bodo te prinesle tudi boljšo kakovost življenja.

Sonce je odličen vir energije. Svetlobo sonca znamo ljudje spremeniti v električno energijo in toploto. S slednjo se »ukvarjajo« termalni solarni sistemi.

Prek termalnih solarnih sistemov pridobljena toplota se najpogosteje rabi pri ogrevanju tople sanitarne vode. Pri dobro toplotno izoliranih hišah je lahko tudi učinkovita podpora ogrevanju. Poznamo več vrste sprejemnikov sončne energije, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

Ploščati sprejemniki sončne energije (kolektorji)

Ploščati sprejemniki sončne energije so običajno sestavljeni iz kovinskega absorberja, položenega na toplotno izolacijo v kovinskem okvirju in prekritega s steklom z veliko prepustnostjo za sončno sevanje. Na sončni strani absorberja se nahaja prevleka s selektivnim lakom in plast titanovega oksida, v notranjosti pa bakrene cevi. Greti fluid (zmes glikola in vode) se pri pretakanju skozi bakrene cevi segreje in odda toploto hranilniku toplote.

Cevni (vakuumski) sprejemniki sončne energije

Vakuumski oziroma cevni sprejemniki sončne energije so sestavljeni iz absorberja, ki se nahaja v vakuumirani stekleni cevi. Vakuum pri tem služi kot toplotni izolator. V absorberju je vgrajena koaksialna toplotno izmenjevalna cev, skozi katero se neposredno pretaka nosilni medij toplote. Ta se pri sprejemu toplote upari in nato odda toploto gretemu fluidu, ki odda toploto hranilniku toplote. Pri oddaji toplote nosilni medij spremeni agregatno stanje (v kapljevito).

Celovit sistem zajema sončne energije

Termičnega solarnega sistema seveda ne sestavljajo le sprejemniki sončne energije, temveč so tu še ostali elementi, ki vključujejo obtočno črpalko, zaporne ventile, varnostni ventil ter odzračevalnik. Ogreti medij (zmes glikola in vode) je voden v hranilnik toplote, kjer odda toploto (običajno) na sanitarno toplo vodo.

Najprej načrt, potem postavitev

Za sisteme, ki so namenjeni pripravi tople sanitarne vode, so najpomembnejši dejavniki količina tople sanitarne vode, lokacija sprejemnikov sončne energije in željen delež, ki naj ga pokriva solarna naprava. Tipičen izračun potreb temelji na količini vode 50 litrov na osebo na dan. Ob zagotovljeni temperaturi 45° C bi za 70 % letnega pokrivanja potreb po topli vodi v naši državi potrebovali približno 1,5 m² pravilno nameščenih ploščatih kolektorjev ali 1 m² vakuumskih kolektorjev na osebo, pri čemer je potrebno izbrati pravilno velikost hranilnika tople vode, ki znaša približno 50 litrov na m² ploščatih sprejemnikov sončne energije. Seveda morajo biti sprejemniki sončne energije pravilno nameščeni, pri čemer sta pomembna tako naklon namestitve kakor tudi usmerjenost proti jugu. Vsekakor preračun zaupajmo strokovnjakom.

Toplotne črpalke so vse bolj priljubljena izbira med rešitvami za ogrevanje stanovanjskih stavb.

Toplotne črpalke uporabnikom omogočajo, da s souporabo obnovljivih virov energije ali odpadne toplote na energijsko učinkovit in stroškovno atraktiven način ogrevajo prostore ali toplo sanitarno vodo. Tehnologija toplotnih črpalk se lahko uporabi tudi za hlajenje. Toplotne črpalke odlikuje energetska učinkovitost, zato so primerne za številne načine uporabe, po njih posegajo tako novograditelji kot tudi tisti, ki skrbijo za energijsko prenovo stavb. Viri toplote so lahko okoliški zrak, podtalnica ali pa zemlja.

Učinkovitost, predstavljena skozi grelno število

Učinkovitost delovanja toplotne črpalke vrednotimo s pomočjo grelnega števila (COP, coefficient of performnace). To predstavlja razmerje med pridobljeno toploto in vloženo električno energijo. Učinkovitost toplotne črpalke zrak-voda je na primer odvisna tudi od temperature zunanjega okolja. COP je odvisen tudi od temperature medija, ki ga dovajamo v radiatorje. Višja, kot je temperatura, nižja je učinkovitost toplotnih črpalk. Velika odlika teh rešitev je majhna raba električne energije v delovanju, zato je strošek za proizvedeno toploto zelo nizek in je lahko v praksi tudi za polovico nižji od pridobljene toplote iz kurilnih naprav na fosilna goriva.

A grelno število še ni vse, kar morate pri nakupu toplotne črpalke preveriti. Pomemben je tudi podatek, po katerem standardu je proizvajalec zapisal grelno število. Pri ogrevalni toplotni črpalki tipa zrak-voda se uporabljata standarda EN 255 in EN 14511. Večina toplotnih črpalk zrak-voda ima COP podano za razmerje A7/W35, kar v posamezniku razumljivem jeziku pomeni temperaturo zraka 7 °C in temperaturo ogrevane vode 35 °C. Pri razmerju A2/W55 je COP precej nižji. Trenutna vrednost grelnega števila COP se torej nenehno spreminja glede na pogoje delovanja, zato je še najboljši približek realne učinkovitosti toplotne črpalke letno grelno število, ki ovrednoti delovanje toplotne črpalke skozi celotno ogrevalno sezono oziroma skozi celo leto.

Združenje za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS) je pozvalo župane slovenskih občin, da v več kot dva tisoč občinskih objektih zamenjajo fosilna goriva z obnovljivimi viri energije. Pozivu sta se pridružila tudi Ministrstvo za infrastrukturo in Eko sklad.

Župani slovenskih občin so s strani združenja ZENS prejeli pismo, v katerem ta pojasnjuje, da so v nekaterih šolah in vrtcih po državi fosilne energente zamenjali z obnovljivimi viri energije in so z zamenjavo zadovoljni. Dodali so še, da takšna zamenjava energenta zniža stroške ogrevanja, hkrati pa pripomore k doseganju podnebnih ciljev, ki jih mora Slovenija izpolniti kot članica EU in podpisnica Pariškega sporazuma.

Poziv je bil res konkreten. »Izdelajte seznam vaših objektov in pripišite vrsto energetskega vira, ki se v objektu uporablja,« se glasi stavek iz omenjenega pisma, katerega podpisnik je direktor ZENS Andrej Resman.

V Eko skladu so dodali spodbude, ki jih nudijo občinam, katere se odločijo za zamenjavo energentov, in sicer:

• Občine lahko izkoristijo nepovratne finančne spodbude za gradnjo nove skoraj nič-energijske stavbe. Višina spodbude je določena glede na neto ogrevano in prezračevano površino znotraj toplotnega ovoja stavbe, vrsto vgrajenih toplotnoizolacijskih materialov in uporabo lesa.
• Za posamične ukrepe energetske obnove stavb lahko v občinah pridobijo tudi 20-odstotno subvencijo.
• Za naložbe v varstvo okolja lahko v občinah pridobijo kredit po enoodstotni obrestni meri. Med takšne uvrščajo naložbe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, za zmanjšanje onesnaženja zraka, za gospodarjenje z odpadki ter naložbe v varstvo voda in učinkovito rabo vode.
• Eko sklad nudi tudi kredite z ničodstotno obrestno mero, in sicer za gradnjo novih skoraj nič-energijskih stavb splošnega družbenega pomena in za nove naložbe v učinkovito rabo in obnovljive vire energije oziroma za delne energetske obnove.

V ZENS predlagajo nadomeščanje fosilnih energentov s toplotnimi črpalkami, z rabo biomase ali s priklopom na daljinsko ogrevanje tam, kjer daljinsko ogrevanje deluje na obnovljive vire. Omenjeno združenje je občinam pripravljeno priskočiti na pomoč s pripravo dokumentacije za pridobitev ustreznih dovoljenj, pri izdelavi finančne konstrukcije in celo vodenju nadzora nad izvedbo.

V združenju ZENS so župane spomnili še na možnost izvedbe projektov po načelu javno-zasebnega partnerstva, pri katerem se zasebni partner poplačuje iz ustvarjenih prihrankov. Kot primer so navedli postavitev sončnih elektrarn na strehe občinskih stavb.

Varčevanje z energenti se začne v glavi posameznika.

Čeprav se laično zdi, da lahko posameznik ali gospodinjstvo s svojim delovanjem privarčuje le malo energije, to ne drži. Sprememba nekaterih navad, posebej takih, ki bistveno ne spreminjajo našega življenjskega sloga in/ali udobja, lahko znatno zniža izdatke za energente. To pa se občuti in splača. In kje lahko že z enostavnimi spremembami zmanjšate rabo energije kar za eno tretjino. Skoraj povsod, še posebej pa pri ogrevanju, umivanju, kuhanju in razsvetljavi.

Poleg tega se velja zavedati, da varčevanje z energijo ne pomeni nujno slabšega življenjskega standarda, pač pa je to dejanje sodobnega in ozaveščenega človeka, ki se zaveda pomena energije in svojega vpliva na okolje.

Ob besed k dejanjem

Če ste se odločili, da se boste zavestno lotili varčevanja z energenti, čestitamo. A spremembam v glavi morajo slediti spremembe v nekaterih življenjskih navadah oziroma bolje rečeno razvadah. Za korenito varčevanje utegnejo morebiti priti na vrsto tudi nekatere tehnične spremembe v bivalnem okolju.

Podrobnejše nasvete glede posameznih področij bomo predstavili v ločenih prispevkih, na kratko pa naj osvetlimo najpomembnejše. Najcenejši sta tista električna energija in voda, ki ju ne uporabite. Električne naprave je zato dobro izklapljati iz električnega omrežja takoj, ko jih več ne potrebujete. Prav tako je, med drugim, nezaželena razvada puščanje polnilnikov električnih naprav v vtičnicah in na električnih podaljških.

Slovenci smo znani kot veliki potrošniki vode. Nekateri podatki kažejo, da se je uporabi kar 140 litrov na dan, pri čemer jo prebivalci mest porabijo kar nekajkrat več kot tisti na podeželju.

Kopanje lahko zamenjajte s tuširanjem, klasično ročno pranje in pomivanje posode (z odprtimi pipami s toplo vodo) pa naj zamenjata uporaba varčnega pralnega in pomivalnega stroja.

Sicer pa stavek iz naslova drži kot pribit.

V poplavi idej kako izkoristiti sonce, je voda v drugem ali tretjem planu. Ali pa še nižje, če je govora o topli vodi. Toda Slovenija ima vendarle velik potencial, kar zadeva izkoriščanje geotermalne energije.

Geotermalna energija predstavlja enega od sonaravnih načinov oskrbe s toploto. V Sloveniji se ta energija izkorišča že iz časov Rimljanov. Obstaja izrazit potencial izkoriščanja te energije na severovzhodu, žal pa je le-ta skoraj povsem neizkoriščen. Notranja (termalna) energija Zemlje je v splošnem izjemno velika in se obnavlja z radioaktivnim razpadom elementov v notranjosti. Količina te energije je bistveno večja od celotne trenutne rabe energije iz vseh primarnih virov.

Odvisno od globine vrtanja lahko koristimo globoko geotermalno energijo oziroma plitvo geotermalno energijo. Po definiciji nemškega združenja inženirjev VDI je ločnica globina 400 metrov. Globoka geotermalna energija je zelo stabilen vir toplote in se lahko uporablja tako za proizvodnjo električne energije v elektrarnah kot tudi za dovajanje toplote v večja ogrevalna omrežja za industrijsko proizvodnjo ali za ogrevanje stavb. Plitka geotermalna energija pa izkorišča toploto iz zgornjih plasti zemlje in podtalnice.

En bazen za vse uporabnike

Sestava tal v severovzhodni Sloveniji je taka, da je vsem uporabnikom na voljo en bazen z geotermalno energijo. Ker do leta 2015 nad črpanjem ni bilo uvedenega natančnega nadzora in merilnikov črpanja vode, je treba obnavljanje le-te skrbno nadzorovati. Če bazen usahne, bo usahnil za vse uporabnike. Slovenija je zato leta 2015 uvedla koncesnine za uporabo termalne vode in uporabnikom omejila načrpane količine. A se ti omejitev ne držijo v celoti, saj podatki Inšpektorata za okolje in prostor ter Geološkega zavoda kažejo, da nekateri koncesionarji črpajo tudi po več sto tisoč kubičnih metrov več termalne vode, kot jim dovoljuje koncesija.

Če se politika že ukvarja z vsem mogočim, naj se tudi s podnebjem. Trenutno je v obravnavi predlog zakona o podnebni politiki, katerega glavni cilj je doseči ogljično nevtralnost do leta 2050.

Združenje Mladi za podnebno pravičnost je vladi dalo zanimiv predlog, saj meni, da bi morala Slovenija ustvariti nekakšno fiskalno pravilo glede toplogrednih izpustov. Šlo bi za prag količine emisij toplogrednih izpustov, ki ga država ne sme preseči. Podobno, kot je v ustavi že zapisano fiskalno pravilo, ki določa, da morajo biti odhodki države čim bolj izravnani s prihodki.

Različne nevladne organizacije in že omenjeno združenje celo menijo, da bi se morala Slovenija razogljičiti prej, kot to predvideva evropski načrt do leta 2050. Aktivisti bi radi videli, da bi Slovenija dosegla ogljično nevtralnost že leta 2040, kar je ob trenutnih rezultatih težko izvedljivo.

Vsekakor bo treba zapreti elektrarne na fosilna goriva, zato pa bo treba električno energijo najti drugje. Najenostavnejša rešitev se sicer zdi nadgradnja jedrske elektrarne Krško, a se utegne ta umakniti pobudam po uporabi obnovljivih virov energije. Vendar bodo morali za kaj takega ponovno razmisliti tudi aktivisti, ki trdijo, da so vetrne elektrarne škodljive za ptiče, vetrne in sončne elektrarne pa se jim zdijo tudi prevelik poseg v naravo.

Kaj vsebuje predlog Zakona o podnebni politiki?

Podnebni zakon določa cilje podnebne politike, med katerimi je najpomembnejši doseči ogljično nevtralnost Slovenije do leta 2050. Zakon obljublja tudi zavzemanje za podnebno varnost prebivalcev ter spodbujanje raziskovalnih in drugih dejavnosti, ki bi lahko omejile emisije toplogrednih plinov. Med mehanizmi podnebne politike zakon predstavlja dva ključna dokumenta: Dolgoročno podnebno strategijo in celovit nacionalni energetsko-podnebni načrt (NEPN). Strategija je dokument, ki bo opredelil vmesne cilje, torej zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2030 in 2040, medtem, ko bo NEPN določil roke za izvedbo in finančna sredstva za doseganje ciljev podnebne politike.

Projekt GreenLight WorldFlight je v najnovejši raziskavi predstavil celo vrsto z onesnaženjem okolja povezanih nevarnosti.

Raziskovalec podnebja Matevž Lenarčič, ki izvaja prelete posameznih celin in meri količino onesnaženja, je iskreno zaskrbljen. Pravi namreč, da onesnaženje, ki ga povzroča človek s črnim ogljikom, prometom in industrijo, ne vpliva zgolj na kakovost zraka, ampak tudi druge naravne vire. Ogroženi so celo alpski in himalajski ledeniki, ki vse hitreje izginjajo. Brez njih bosta dve milijardi ljudi ostali brez ustreznih življenjskih pogojev.

Letošnje poletje se je Lenarčič skupaj s sodelavcem Domnom Graufom osredotočil na Sredozemlje in v ultralahkem letalu opravil številne polete ter izvedel določene meritve. Meritve saharskega peska in črnega ogljika v zraku so zelo zaskrbljujoče, saj omenjena dejavnika zadevata tudi ob snežno površino ledenikov, jo potemnita in zmanjšata njeno svetlobno odbojnost. Posledično se ta bolj segreva in topi.

Problematičen je tudi sam pesek, ki se v zraku meša z onesnaženimi delci. Druge študije so že ugotovile povezavo med večjo stopnjo smrtnosti zaradi pljučnih in srčno-žilnih bolezni v času povečanih koncentracij puščavskega peska v zraku. Saharski pesek v sebi nosi tudi različne mikroorganizme, minerale, alergene in veže nase strupene snovi, prisotne v umazanem ozračju urbanih naselij.

Gradbeni materiali, ki se uporabljajo za izdelavo konstrukcij stavb, imajo slabšo toplotno izolativnost, da bi lahko samostojno opravljali tudi funkcijo sodobne toplotne zaščite. Zato jim družbo delajo toplotno-izolacijski materiali.

Toplotno-izolacijski materiali so dodatni sloji enega ali več materialov z majhno gostoto in z nizko toplotno prevodnostjo (oznaka: ; enota: W/(m K)). Njihov osnovni namen je povečati toplotni upor oziroma zmanjšati toplotni tok iz ogrevanega prostora v zunanjost pozimi in v obratni smeri poleti. V praksi velja, da je treba za enak učinek izolativnosti namestiti večjo debelino materiala z višjo toplotno prevodnostjo oziroma manjšo debelino materiala z nižjo toplotno prevodnostjo. Toplotna prevodnost izolacijskih materialov se najpogosteje giblje med 0,025 in 0,041 W/(m K).

Toplotne izolacije so pogosto razvrščene glede na strukturo in/ali po fizikalno kemijskih lastnostih. V osnovi jih delimo na organske ali anorganske. Izolacijski materiali anorganskega izvora so na primer steklena in kamena volna, EPS (stiropor), organskega izvora pa so na primer slama, pluta, celuloza, vlakna, volna in drugi. Na trgu je na voljo mnogo različnih vrst izolacij raznih proizvajalcev, ki jih ločimo po vrsti materiala in po vrsti uporabe. Kamena volna se proizvaja iz bazalta in diabaza z dodatkom koksa (pri temperaturi okoli 1600 °C). Volna oziroma vlakna nastanejo tako, da se talina razpiha ter počaka, da se vlakna sesedejo v posebnih komorah, kjer se jim doda še vezivo. Steklena volna se proizvaja iz taline zmesi kremenčevega peska in recikliranega stekla (pri temperaturah okoli 1400 °C). Talina se v rotacijskem stroju spremeni v steklena vlakna, z dodatkom veziv pa se doseže ustrezna trdnost in stabilnost. Polistiren (stiropor) je sintetičen polimer, proizveden iz nafte. V EU je večina fasad izdelanih iz stiropora.

V zadnjih letih se v gradbeništvu vse bolj uporabljajo naravni materiali. Ti so se uporabljali že v preteklosti. Za izoliranje se uporabljajo debelejši sloji naravnih materialov, da se doseže ustrezna toplotna izolativnost konstrukcij. Najpogostejša surovina je les, ki se uporablja tako v konstrukciji objektov kot tudi pri izdelavi izolacij za namene uporabe. Pogosto uporabljena je tudi strojno vgrajena celuloza, ki se jo proizvaja iz starega papirja.

Materiali, ki so označeni kot naravni, nimajo boljših toplotnih lastnosti niti nižje cene od klasičnih materialov. Alternativni materiali tudi niso nujno bolj ekološki od klasičnih. Pri nekaterih so potrebni različni dodatki, posebej za povečanje odpornosti proti požaru. Končna odločitev glede izbire je odvisna tudi od tipa konstrukcije in možnosti izvedbe izolacije – na nekaterih področjih anorganski materiali preprosto nimajo nadomestila v naravnih materialih.